so poleg Os življenja, Kapitanovi, Zgubljena vera in Mladost v močvirju romani, najboljša dela slovenskega pripovednika in novinarja Miška Kranjca, ki je ustvaril enega naobsežnejših knjižnih opusov na Slovenskem.

Miško Kranjec je v Ljubljani študiral slavistiko, vendar je študij opustil in se vključil v literarno in politično življenje. Najprej je bil v krogu krščanskih socialistov, v zgodnjih 30-ih letih prejšnjega stoletja pa se je z njimi razšel in se v levoliberalnem krogu navzel marksističnega svetovnega nazora. Leta 1941 je bil eden izmed organizatorjev odpora proti madžarskemu okupatorju v Prekmurju. Po vojni je delal v uredništvu Ljudske pravice, bil direktor Cankarjeve založbe, Ljubljanskega Dnevnika in Slovenskega knjižnega zavoda ter urednik Prešernove družbe in revije Obzornik.

Šele politično neobremenjeni obsežni avtobiografski romani so mu prinesli splošno priznanje ter sloves glasnika in umetnika prekmurske pokrajine in njenega človeka. Za Kranjčevo pisanje sta značilni izredno toplo in čustveno razmerje do domače prekmurske krajine ter živo prikazovanje dogodkov in ljudi.

V letih 1964 in 1976 je dobil Prešernovo nagrado. Miško Kranjec se je rodil na današnji dan pred 111 leti v Veliki Polani v Prekmurju.

Arhiv novičk…

(Skupno 297 obiskov, današnjih obiskov 1)