slovenski pripovednik in novinar je v Ljubljani študiral slavistiko, vendar je študij opustil in se vključil v literarno in politično življenje. Najprej je bil v krogu krščanskih socialistov, v zgodnjih 30-ih letih prejšnjega stoletja pa se je z njimi razšel in se v levoliberalnem krogu navzel marksističnega svetovnega nazora. Leta 1941 je bil eden izmed organizatorjev odpora proti madžarskemu okupatorju v Prekmurju. Po vojni je delal v uredništvu Ljudske pravice, bil direktor Cankarjeve založbe, Ljubljanskega Dnevnika in Slovenskega knjižnega zavoda ter urednik Prešernove družbe in revije Obzornik.

Šele politično neobremenjeni obsežni avtobiografski romani so mu prinesli splošno priznanje ter sloves glasnika in umetnika prekmurske pokrajine in njenega človeka. Za Kranjčevo pisanje sta značilni izredno toplo in čustveno razmerje do domače prekmurske krajine ter živo prikazovanje dogodkov in ljudi. Strici so mi povedali, Os življenja, Kapitanovi, Zgubljena vera in Mladost v močvirju so romani, njegova najboljša dela iz najobsežnejšega knjižnega opusa na Slovenskem. Pisal je črtice, socialne povesti, pokrajinske in kmečke povesti, novele, reportaže in partizanske romane.

Po njegovih delih so posnelu nekaj filmov: televizijsko igrano serijo Strici so mi povedali (režija: France Štiglic), celovečerni igrani film, ki je prejel zlat Areno na filmskem festival v Pulju za glasbo, srebrno Areno za glavno vlogo in srebrno Areno za fotografijo ter nagrado Prešernovega sklada za scenografijo Povest o dobrih ljudeh (režija: Franc Štiglic), celovečerni igrani film, prejemnik zlate Arene na filmskem festival v Pulju za glavno žensko vlogo in zlato Areno za scenarij Let mrtve ptice (režija: Živojin Pavlović).

V letih 1964 in 1976 je Miško Kranjec prejel Prešernovo nagrado: prvo za roman Mladost v močvirju, drugo za življenjsko delo. Miško Kranjec se je rodil na današnji dan pred 112 leti v Veliki Polani v Prekmurju.

Vir fotografije: Srečanje z Miškom Kranjcem, 18. junij, 1970

(Skupno 34 obiskov, današnjih obiskov 1)