naj bi se rodil na današnji dan, 8. aprila 1692, a natančen datum rojstva ni znan, saj so v tistih časih vpisovali v cerkvene knjige le datume krsta in ne rojstva. Nekateri viri navajajo datum 12. april. Rodil se je v Piranu, v času, ko je tudi to mestece ob Jadranskem morju spadalo pod beneško republiko. Oče Giovanni Antonio da Domenico Tartini je bil rojen v Firencah in je prišel v Piran poslovno, saj je v Strunjanu upravljal veliko posest oljčnih nasadov, solinska polja in ribogojnico. Poročil se je z domačinko, plemenito Caterino de Zangrando. Ustvarila sta si družino s šestimi otroki, Caterina je rodila dve hčerki in štiri sinove, Giuseppe je bil četrtorojenec. Kot otrok je bil vključen v izobraževanje v Oratorij očetov Filipiov v Piranu (Oratorio di San Filippo Neri), kjer je že zelo zgodaj pokaz svoje brilijantne dispozicije, zato je šolanje nadaljeval v Collegio dei padri delle scuole Pie v Kopru, kjer je dobil svoje prve lekcije iz glasbe in violine. Pravtako se je izuril v umetnosti sabljanja, da je v kratkem času prekosil svojega učitelja. Bojda se je nadobudni Giuseppe tudi družil na piranski akademiji Akadema di Virtuosi, kjer so meščani razpravljali o umetnosti, literaturi in glasbi.

Oče je za svojega sina načrtoval duhovniški poklic pri Frančiškanih, a se je mladi Giuseppe odloči za študij prava na Univerzi v Padovi. V času študija je Giuseppe živel pod okriljem redovnikov v padovanski katedrali in sodeloval pri bogoslužjih. Pri 18. letih se je močno zaljubil v dvajsetletno Elizabeto Pramazovo, žensko, ki je izvirala iz nižjega stanu, iz revne seseske, ki ni poznala svojega očeta in je živela v hudi revščini z materjo in s tremi brati. Ko je Giuseppejev oče izvedel za sinovo namero, da se bo z Elisabetto poročil, je bil naravnost ogorčen. V tem času je Giuseppejev oče umrl, Giuseppe in Elisabetta pa sta se 29. julija 1710 vendarle poročila v baziliki Del Carmine v Padovi. Elisabetin stric, kardinal Giorgio Cornaro je obtožil Giuseppeja, da je ugrabil njegovo nečakino in ga pričel preganjati. Giuseppe Tartini se je pregonu izognil tako, da je pobegnil iz Padove in se nastanil v samostan svetega Frančiška v Assisiju, kjer je intenzivno študiral glasbeno kompozicijo in igranje na violino. Kasneje se je izobraževal  dve leti tudi v Anconi, a se je v Padovo vedno znova vračal, kjer je leta 1721 kar brez avdicije postal prvi violinist v orkestru in koncertni mojster v baziliki svetega Antona v Padovi s posebnim dovoljenjem, da lahko igra tudi v drugih ustanovah, če je tako želel. Pet let kasneje je Tartini ustanovil slovito violinsko šolo »La scuola delle nazioni« in ker so jo obiskovali taletnirani učenci iz vse Evrope, so Tartinija imenovali za glasbenega mojstra narodov. Sam je izpopolnil tehniko igranja na violino, zlasti v levi roki, strune na violini je zamenjal za debelejše, kot so jih običajno uporabljali v tistem času in odredil je izdelavo lažjega violinskega loka.

A Tartinija je strastno privlačila tudi glasbena teorija. Na matematičnih in fizikalnih načelih je utelmeljil nov sistem harmonije, iznašel oziroma odkril je t.i. diferencialni ton, tretji kombinacijski ton, ki se sliši ob razliki frekvenc dveh tonov.

Giuseppe Tartini je svetu zapustil obsežen opus: okoli 130 koncertov in več kot 170 sonat, predvsem za violino. Najbolj znana in tako zahtevna za igranje, da so mnogi mnenja, da je moral imeti Tartini šest prstov na levi roki, da jo je lahko sploh zaigral, je Sonata v G-molu – Vražji trilček. To je najbolj nenavadna in čudna melodija, ki je bila kdajkoli do takrat ustvarjena in slišana. Napisal jo je po tem, ko je sanjal… Tartini je takole opisal svoje sanje: “Neko noč, leta 1713 sem sanjal, da sem podpisal s hudičem dogovor; v zameno za mojo dušo mi bo na uslugo za vsako mojo željo. In res, vse se je zgodilo tako, kot sem si zaželel. Med drugim sem mu ponudil svojo violino, da bi videl, če sploh zna igrati nanjo. Na moje veliko presenečenje, ko sem ga slišal igrati tako čudovito, umetniško in inteligentno, kot si še nikoli nisem zamislil v svojih najpogumnejših poletih fantazije, sem bil ves prevzet in vznesen, da mi je zastal dih in sem se od silovitega občutka brebudil iz sanj. V hipu sem pograbil violino, da bi obdrža vsaj delček vtisa mojih sanj. A zaman! Skladba, ki sem jo zložil po navdihu teh sanj, je resnično najboljše, kar sem kadarkoli napisal in jo imenujem kar »Vražji trilček«, vedar razlika med to skladbo in tisto, ki me je dotaknila v sanjah, je tako velika, da bi kar uničil svoj inštrument in se poslovil od glasbe za vedno, če bi bilo mogoče živeti brez užitka, ki mi ga ponuja!«

(Skupno 26 obiskov, današnjih obiskov 1)